Omemba: Aleš Jelenko

»Je lopato mogoče zasaditi / v oster sneg / in izvleči roso? / In iztisniti limono / v kozarec / ter popiti čokolado? / Dvoplastnost, dvoplastnost, / še vedno / nas povsem / razorožiš.«

»Naša mehkoba / je naša / smrt!«

»Tudi sam se / izlivam vase. / Le kdo bo prste / pomolil vame?«

»Demoni vstopajo / vate in vata/ v tvojem telesu / je premehka / za prihodnje / spomine, / ki u/d/a/r/j/a/j/o/, //dokler povsem / ne izgine / vata in vate / ni več mogoče / vstopiti.«

»Je umetnost / norost? Odgovori mi, / pogosto me namreč zanese / do skrajnega roba. // In če je rob / že del skrajnosti?«

»In ko bom umrl, / bom umrl // zato, / da me bodo / brali.«

»Možnost, da smo sami, / je nična. In ničnost / je gromozanska!«

»Ničesar / ne potenciram, zgolj fantaziram / o človeštvu, / ki ga bodo ta / in drugačna / vprašanja / tudi dejansko / zanimala.«

»Drobnih kapelj ni / mogoče vtisniti / v mehak papir.«

»Brezciljno potovanje zame!«

»Prvenstveno v svojem jeziku.«